četrtek, 28. februar 2013

Pol leta kasneje

Evo mene spet nazaj. Dosegel v pol leta točno to, kar sem si zadal in vesel da mi je uspelo. U glavnem na kozlanje mi gre, ko prebiram politične vesti iz naše uboge Slovenije. Partizani tja, komunisti sem, liberalci gor in ostali dol. Človek ne more verjeti, da narod kot smo slovenci lahko dela s sosedom tako, kot to delamo mi. Saj nas u bistvu nihče ne more razumet. V vsej naši zgodovini so nas vsi narodi okoli nas nekako hoteli izbrisati. Uničiti našo kulturo, pobiti intelekt, zatreti svobodomiselnost in preprostost slovenskega človeka. Nikomur ni dokončno uspelo. Ampak danes, 22 let po osamosvojitvi, največjem dosežku enega najmanjših narodov v evropi se bomo pa med sabo pobili. Ma bejžte nekam no. Slabše kot najbolj pokvarjeni kriminalci. Sram naj vas bo. A ni nihče ponosen, da imamo svoj jezik, ki je mimogrede unikaten, imamo dvojino, ki je nihče sploh ne razume. Edini narod na svetu, ki lahko reče: "Midva se imava rada." Imamo deželico, ki ima vse. Reke, gore, jezera, gozdove, travnike in še bi lahko našteval. No razen puščave, ampak ta se je naselila v glave ljudi. Boli me srce, ko poslušam ljudi okoli sebe, ki se prepirajo zaradi nevrednih stvari. Sosed ne zna več pomagati sosedu. Ko nekdo potrebuje pomoč, se večina obrne stran. Grozno in žalostno. Če bi se zavedali, da so naši predniki bili ponosni na ta kos zemljice, da so bili ponosni na svoj način življenja, da so se borili za to kar imamo danes in da so držali skupaj, ko jim je bilo najhuje, da so se uprli, ko so jih najbolj zatirali in da so pozabili na stare zamere, da so preživeli stoletaj zatiranja. In naša generacija to misli uničiti v naslednjih desetih letih. Res spoštovanja vredno. Najbolje za Slovenijo bi bilo, da kar celotno ozemlje spremenimo v narodni park, se vsi izselimo in vsaj nekaj dobrega naredimo za naravo. Druge rešitve jaz ne vidim, sploh pa ne pri narodu, ki mu je uspelo nemogoče, vendar je že naslednji dan vse zajebal. To je kot dobitnik glavnega loto zadetka, ki v enem tednu zapravi ves dobitek za bedarije. Kaj bodo našim tajkunčkom vsi miljoni, ki so jih pokradli, ko pa se bo njihov vnuk ubil na zjebani avtocesti, namesto, da bi bila na sveže asfaltirana. Kaj mu pomaga vila v primorju, ko pa bo njegov sin prišel bebec iz našega šolskega sistema. Nihče  tej Sloveniji ne vidi dlje, kot pa 4 leta mandata v parlamentu. Dragi moji vsi ste kratkovidni. Če hočeš postati nesmrten, te morajo spoštovati tudi vnuki in pravnuki. Tega pa je v Sloveniji zelo malo.

Upam in si resnično želim, da bi končno spregledali. Lahko smo ponosni, pa vendar skromni.
Vse naj naj moja ljuba SLOVENIJA!!!

Moja dežela

Slikce

petek, 24. avgust 2012

ALI KAKO SEM SE ZNAŠEL V NAJBOLJ KRETENSKI VASI NA PLANETU?!?


U glavnem govorim o Podkorenu, vas katere del bom celo življenje. Tisti, ki poznajo to vasico vedo, da se jih dotakne. Tako ali drugače. Če bi se osredotočil samo na vas brez prebivalcev je to raj na zemlji, obkrožen z najlepšimi gorami, potoki, jezeri, gozdovi, travniki... Ampak na žalost ni tako. Tudi če bi govoril o celi Sloveniji ali evropi ali kar celem planetu bi verjetno ne napisal preveč narobe.

Preden pa preidem k bistvu, bi rad še napisal nekaj o sebi, tako ker je ravno prva objava na mojem blogu. Kako se fajn sliši - moj blog. Ja samo moj in tu lahko brez slabe vesti pišem kar mi leži na duši, brez da bi mi bilo treba poslušati raznorazne komentarje. IT IS ALL MINE, buahahaha. Tako kot moj jaz, je samo moj in nihče mi ga ne more vzeti.

Moje ime je Žiga, rojen sem bil v Kranju, na materinski dan 25.marca 1978. Mladost sem preživel v tej mali vasici v nenormalni slovenski družini. Starša sta se imela rada in sta bila za takratne razmere čudna, to pa zato ker sta hodila v hribe, na morju sta se kopala gola, poslušala sta rock in hodila na koncerte, pokadila kakšen joint in se nista preveč obremenjevala s tem kaj si mislijo sosedi. Ker oče ni bil originalno iz vasi in zaradi tega nikoli sprejet kot domačin, se je to poznalo tudi pri odnosu ostalih otrok do mene. Nikoli čisto njihov, pa vendar zanimiv ker sem bil drugačen. Nekako niso mogli dojeti, da lahko nekdo razmišlja s svojo glavo in si ustvari svoje mnenje. Edini v svoji generaciji, ki ni hodil k birmi in takrat veljal za čudaka, ker sem v drugem razredu osnovne šole v bran svoji neveri izjavil, da ne potrebujem župnika zato, da bi bil bližje bogu. Moj bog je prebival v gozdu, kjer so rastli jurčki, ki sva jih nabirala z očetom. Moj bog je bil z mano, ko sem v tišini lezel na vrhove naših gora, prav tako je bil z mano, ko sem lovil ribe, ko sem se potapljal, ko sem se vozil s kolesom, ko sem rabutal po vrtovih, ko sem risal sledi po svežem snegi s smučkami. Že takrat sem dojel, da ne potrebujem nikogar, ki bi mi povedal kaj lahko in kaj ne. Če ne za vse ostalo, je to stvar za katero sem najbolj hvaležen svojim staršem, da sta me naučila misliti s svojo glavo.
Gremo malo naprej. Osnovna šola v Kranjski Gori, srednja na jesenicah - strojništvo. Zelo koristna šola, zaradi fizike in kemije in ostalih tehničnih predmetov nekako dojameš, kako deluje vse na tem planetu, znaš popravit marsikatero stvar, jasno ti postane, da veljajo zakoni narave povsod. Po srednji šoli je bila na vrsti fakulteta, FERI v Mariboru. Ne ne pol leta je bilo dovolj, da sem videl, da v programiranju nimam kaj iskati, saj sem imel sošolce, ki so govorili drug jezik. Potem so prišla na vrsto vsa možna dela, na kmetiji, na žagi, reševalec iz vode, vojska, kelnarjenje, fizikalec na gradbišču, novinar, višinska dela, vodja gradbišča, učitelj plavanja, smučanja... Vse to (pa sigurno sem kaj pozabil) me je pripeljalo do tega kar si o delu in ljudeh in vsem skupaj mislim danes.
Ne smem pozabiti omeniti, da sem se celo življenje skušal prilagoditi okolici na takšen način, da sem rajši jaz trpel in so ostali lahko bili, kar so bili. Ker resnice nihče ne prenaša najbolje, sem bil rajši tiho. In sem tako shajal s svetom okoli sebe in svet me je imel rad, čeprav sem se jaz globoko v sebi boril. Vendar sem ljudi sprejemal takšne kot so. Sam pa gledam na svet iz enega čisto preprostega pravila katerega sem v mladosti bral na slovenskih smučiščih in sicer na tabli od zavarovalnice triglav:

"Ne delajte tega, kar ne želite, da bi drugi delali vam. Ne vrivajte se v vrsto!"

Če samo odmislite zadnji stavek, stvar postane univerzalni zakon, ki bi bil lahko zaradi mene napisan v ustavi vseh držav tega sveta.

No in danes sem tukaj, s svojo glavo in dokončno sit tišine. 

Ne da se mi več pisati, tako, da je za prvič pomojem dovolj, bo pa še zanimivo obljubim.

Da ne bo tko dolgočasna objava prilagam en par slikc podkorena in pa en komad, ki si ga zavrtite takrat, ko slišite že miljonkrat prežvečene politične debate, opravljanje ipd. Svet postane lepši. Pa lepo bodite.